Rešitev vlage in plesni

V nasprotju s splošnim mišljenjem je odpravljanje težav s preveliko vlago v stanovanju in vlažnimi stenami precej zahteven in strokoven poseg. Žal se danes vse prepogosto lotevamo tega problema preveč lahkomiselno, češ plesnivo površino bomo le prebarvali in stvar bo rešena. Vendar s tem se plesen uniči samo površinsko, ne uniči pa se spore plesni, ki obstajajo tudi globlje v zidu in spor v zraku.

Edina trajna rešitev je odkritje in odstranitev vzroka za nastanek plesni in njenega razvoja, zatem pa še učinkovita adaptacija poškodovanih površin, ki pa je od primera do primera različna. Zato se mora izvajalec vsaki sanaciji posebej posvetiti.

vlaga in plesen

Kdaj je vlaga škodljiva?


Vlaga v bivalnih prostorih je sicer nepogrešljiv element za zdravo bivanje v prostoru. Problem postane le, ko ta vlaga preseže svojo dopustno mejo. Relativna zračna vlaga je v bivalnih prostorih priporočljiva med 40 in 60 procentov. Kolikor jo je več, toliko bolj obstaja nevarnost njene kondenzacije. V obliki pare se prične vsrkavati v vse paroprepustne materiale. Klasična gradiva iz katerih so izdelani zidani zidovi in betonski stropi, pa so znani materiali, ki prepuščajo paro.

Ob tem se najprej seveda pojavi vprašanje, kakšne so sploh posledice navlaženih sten? Kolikor dlje je prisotna prekomerna vlaga v prostoru, toliko bolj povzroča ta vse večjo škodo tako na objektu kot na zdravju človeka. V prostoru se ustvari zatohli zrak in slab vonj na opremi ter oblačilih. Zaradi prevelike vsebnostivlage pa paroprepustna gradiva v steni ali stropu počasi, vendar vztrajno propadajo. Vlažen gradbeni material ima v primerjavi s suhim seveda bistveno slabšo trdnost in s tem nosilnost. Tako lahko vlažno gradivo resno ogrozi statično trdnost zgradbe. Poleg tega je zgradba zaradi vlažnih zunanjih sten toplotno manj izolativna, kar je posledica višjih stroškov ogrevanja. Namreč toplotna izolativnost zidov je odvisna od zračnih por v gradbenem materialu. Če te zračne pore zapolni voda (kapilarna vlaga), je zid slabši toplotni izolator. Po nekaterih podatkih vlažna hiša v prvih treh letih porabi tudi do 50 odstotkov več energije za ogrevanje.
Za razvoj plesni zadošča relativna zračna vlaga v prostoru od 80 do 85 %. Razvija se v temperaturnem okolju od 0 do 40 °C in v kislem okolju (pH vrednost od 4,5 do 6,4). Plesen uspeva tako v temnem kot svetlem prostoru. Njena razvojna doba pa je od 2 do 6 mesecev.

Zidna plesen ne samo, da uničuje zgradbo zidov, temveč je lahko resno škodljiva tudi za naše zdravje. Vsaka plesen namreč izloča določen strup. Danes poznamo v bivalnem okolju (v zraku ali na različnih površinah) veliko število različnih plesni, ki so za naše zdravje različno nevarne. Od povsem nedolžnih, do plesni, ki izločajo celo rakotvorne snovi.

Zidovi in stropi zgradbe vpijajo vlago iz treh različnih vzrokov oziroma načinov. Lahko je vlaga iz prostorov, vlaga, ki prehaja iz tal in neposredno zamakanje določenih delov objekta, kot je slaba streha, slabi odkapniki na okenskih policah in balkonih, poškodbe na napeljavah in podobno.


Kondenzacijska vlaga


Vzrok za nastanek kondenzacijske vlage je slaba toplotna izolacija in nepravilno ter nezadostno prezračevanje prostorov, zlasti kuhinje in kopalnice, ki sta še dodatno izpostavljena povečani vlagi.

Poleg pomanjkljive toplotne izolacije so vzrok za pojav kondenzacijske vlage še posledice napak v sestavi konstrukcije stavbe, zaradi česar se lahko pojavi tako imenovani toplotni most. Najbolj pogosta mesta na katerih se lahko ta pojavi, so kraji stikov zunanjih in notranjih zidov, balkonske plošče, neizolirane okenske špalete, napušči, sleme strehe in dimnik.

Rešitev problema kondenzne vlage je v zadostnem prezračevanju prostorov. To lahko storimo z odpiranjem oken in vrat ali z prisilnimi odvodi, kot je na primer kuhinjska napa, zidni ventilator in prisilna ventilacija v kopalnici. Naravno prezračevanje skozi povsem odprta okna naj opravimo od 5 do 15 minut, vsaj tri do štirikrat dnevno.

Zlasti v prehodnem obdobju kot je pomlad ali jesen, je zelo nevarno za razvoj plesni. Zato je pomembno, da pričnemo dovolj zgodaj redno ogrevati prostore. V prehodnem času naj prostore bolj prezračujemo kot v zimskem.

Kondenzacijska vlaga

Kapilarna vlaga


Kapilarna vlaga Vlaga, ki prehaja iz naravno vlažnih temeljnih tal v notranjost betonskih temeljev in se naprej širi po stenah na vse strani v obliki tankih cevčicah (kapilarah), imenujemo kapilarna vlaga. Vzroki za tovrstne težave se v največji meri pojavljajo zaradi specifičnosti objektov, podcenjevanju obstoječe vlage in soli v zidovih, ometih ter neustrezno izbranih sanacijskih materialih in sanacijskih postopkih. Ker starejši objekti največkrat niso imeli izvedene horizontalne in vertikalne hidroizolacije, se ta vlaga pojavlja predvsem pri njih. V kolikor je pri takšnem objektu klet vkopana v zemljo in nima pravilno izvedene hidroizolacije, vlaga direktno prehaja v zidove. Pri nevkopanem objektu brez hidroizolacije pa se vlaga iz tal dviga s kapilarnim dvigom po zidovih navzgor. Ker je v kapilarah voda, se zaradi napetostne razlike in kemičnih procesov ta pomika navzgor, kar imenujemo kapilarni dvig. Medtem, ko se kapilarna vlaga v kamnitih zidovih dvigne le do 50 centimetrov, se v zidovih iz opeke lahko povzpne tudi do 8 metrov in več.

Ravno kapilarna vlaga predstavlja pri starejših, lahko pa tudi pri novozgrajenih objektih s pomanjkljivo izdelano hidroizolacijo, enega od največjih problemov sanacij. Namreč pri dvigajoči vlagi se na stenah raztapljajo soli, kar je posledica nastajanja raznih plesni, odpadanja ometa in nastajanje belih madežev. Ob tem so vlažni zidovi tudi neprijetno hladni, notranjost prostorov pa zaudarja po vlagi. Kljub temu, da zgleda takšen problem vlažne stavbe skoraj nerešljiv, na srečo danes obstajajo nekateri posebni adaptacijski posegi, ki lahko rešijo problem vlage tudi za stalno. Lahko. Vendar ob tem je potrebno poudariti, da v kolikor se želimo vlage rešiti za vedno, so ti posegi obsežni in predvsem v strokovni izvedbi. Torej so to gradbena dela, ki jih opravi ustrezno usposobljenega strokovnjak, ki ima zadostne izkušnje pri odpravljanju vlage iz zidov. Strokovnjak v pravem pomenu te besede nam bo opravil celoten postopek. Od meritve stopnje vlažnosti, do odprave vzroka navlaževanja in končne sanacije poškodovane konstrukcije.

Najprej je potrebno najti in odpraviti izvor vlage. To je lahko poškodovana streha, napačni nagibi okenskih polic, zunanjih stopnišč in balkonov, poškodovani žlebovi, kondenzna vlaga, ki se izloča iz vlažnega zraka na hladnih površinah praviloma v notranjosti, pa tudi na zunanjih severnih in senčnih stenah zidov, neizolirani temelji in stene vkopane v zemljo, nepravilen nagib terena ob objektu, ne vgrajene ali nepravilno vgrajene drenažne cevi. Pogost vzrok za navlaževanje je tudi poškodovana vodovodna napeljava, razvod centralnega ogrevanja in kanalizacija.


Kako rešiti problem širjenja vlage?


Iskanje začasnih rešitev v boju z vlago se ponavadiže čez čas izkaže za neekonomično in premalo učinkovito. Potreben je radikalen ukrep, na katerega pa marsikdo zaradi slabe informiranosti nad obsegom posega, njegovim dolgotrajnim izvajanjem in še česa raje sploh ne pomisli.

Pri nas je poznanih več načinov, s katerimi preprečimo širjenje vlage. Najbolj poznana je klasična hidroizolacija površin z bitumenskimi varilnimi trakovi. Takšen postopek se sicer običajno opravlja zaradi preventive, torej še preden prodre vlaga v stavbo. Niso pa izključeni primeri, ko se odpravi vzrok zamakanja neizoliranih zidov z odkopavanjem zemlje okoli objekta in vgradnjo nove hidroizolacije.

Klasično hidroizolacijo se izvaja v dveh postopkih. Najprej se premaže površino s hladnim bitumenskim premazom, ki se poprej očisti in zgladi, tako da nima ostrih izboklin in robov. Na ta sloj se prilepi oziroma položi bitumenske varilne trakove, ki se jih s pomočjo plamena natančno zavari na premazano površino. Ob tem se ne sme pozabiti na stike med trakovi, ki naj bodo med seboj v popolnosti zavarjeni. Izolirati je potrebno prav na vseh površinah stavbe, ki so v stiku z zemljo (ne glede na višino podtalnice) ali obstaja možnost, da bo meteorna voda na njih nekaj časa stala.

Hidroizolacija poteka zvezno pod celo talno ploščo, nad podložnim betonom in nad temelji. Horizontalno hidroizolacijo se položi do konca temelja, vertikalno hidroizolacijo pa po temelju navzdol. Ob tem je pomembno, da hidroizolacijska plast ni nikjer prekinjena. Namreč še na tako majhnem prekinjenem mestu talna voda počasi pronica pod izolacijo in v objekt. S tem je ves trud in porabljen izolacijski material zaman. S sedanjo tehnologijo so proizvajalci razvili nove hidroizolacijske materiale, ki so čeprav nekoliko dražji, bolj učinkoviti od klasičnih bitumenskih trakov. To so različne vrste folij kot so aluminijaste, polietilenske, paroprepustne in folije izdelane na osnovi kavčuka. Druga opcija je tekoča izolacijska zmes, ki ne vsebuje topil in je brez vonja. Ker se jo nanaša v tekočem stanju, omogoča temeljito tesnjenje z enostavno izvedbo.

Prepričljiva in preizkušena rešitev je s tehnologijo, ki temelji na žaganju zidov in vstavljanju izolacijskega materiala ter dodatnem vbrizgavanju hidro cementne mase, ki zalije vse pore in tako še dodatno trajno stabilizira objekt. V tem primeru se zid s posebnimi stroji po delih spodkoplje in hidroizolira. Odvisno od velikosti objekta je takšna popolna hidroizolacija izvedena v treh do petih dneh in občutneje ne moti stanovalcev, tako da ti lahko med deli bivajo v poslopju. Postopek je še zlasti primeren pri trajni obnovi starejših objektov in na primer gospodarno varčno prevej učinkovit za tiste investitorje, ki želijo stare vlažne prostore spremeniti v suhe bivalne prostore.

Drugi možen način adaptacije je kemijski postopek z injektiranjem umetnih mas. Postopek poteka tako, da se v poškodovani zid izvrtajo luknje. V vrtine se vbrizga raztopino silikonov. Ti v notranjosti zidu zatesnijo kapilare ter s tem preprečijo nadaljnjo dviganje vlage. Ob tem je pomembno, da se zid z omenjeno substanco prepoji po celotnem preseku. Vpojnost zidov z vlago se s tem postopkom zmanjša do 80 %. Pri starejših kamnitih zidovih in votlih opečnih blokih se pojavijo težave zaradi prevelikega števila praznin v zidu. Zato se takšne zidove v višini hidrofobne zapore injektira s hidrofobno malto. S tem se hkrati izboljša še statično lastnost zidu.

Tretja vrsta sanacije je vgradnja posebne elektronske naprave, ki deluje na principu elektroosmoze. S pomočjo te naprave se v spodnji plasti zidu ustvari določeno elektromagnetno polje, ki prepreči kapilarni dvig vlage ter hkrati tudi za vedno izsuši vlažen zid. Pomembno je, da elektronska naprava nenehno deluje tudi po tem, ko vlaga že izgine iz zidov. S tem se prepreči ponovni dvig vlage iz tal.

Odlike tega postopka so, da ni potrebnih gradbenih posegov v stavbo, na učinkovitost postopka pa ne vplivajo niti gradbeni material, debelina zidu ali način gradnje. Res pa je, da se elektroosmozni postopek ne more opraviti v zgradbi, ki ima vgrajeno horizontalno hidroizolacijo, ker ta preprečuje spust kapilarne vlage.

(prispevek povzet iz revije STIK, 2014)

© 2016 HIZOL PLUS hidroizolacije d.o.o. Vse pravice pridržane.

izdelava in oblikovanje spletne strani: Boštjan P.